Na obisku: Libeliče, vasica, kjer navdušujejo z ohranjanjem kulinaričnega izročila

Libeliče, vas ob avstrijski meji, kjer ljudje znajo stopiti skupaj in se boriti za tisto, kar je njihovo, kar je naše. Ko bi ob podpisu koroškega plebiscita skoraj postali Avstrijci, so kmetje dve leti vztrajno in samozavestno zahtevali svoje. Brez diplomacije in pogovorov za zaprtimi vrati, kakor to počnemo danes. Kmečka roka je bila tako trda in neizprosna, da se je Avstrija naveličala in leta 1922 Libeliče vrnila Sloveniji. In ta duh v prikupnem kraju, obdanem s prelepo naravo, gričevjem, na katero se odpraviš z nahrbtnikom, polnim dobre košte, in se na vrhu ponosno zazreš na zaselke, še vedno živi.

Čeprav umaknjeni v sam žep Slovenije, kakor nekateri radi rečejo, so to ljudje, ki na prvi pogled živijo sodobno življenje, družine, ki si zidajo lepe hiše, kmetije, ki so vedno bolj napredne. A zazdelo se mi je, da je vendarle nekaj drugače, kajti nisem vajena takšne povezanosti, takšnega interesa, da posamezniki neke skupnosti dihajo s skupnimi pljuči in se trudijo za ohranjanje svojega. Tako kot čudovite gospodinje, mame, žene in dekleta, ki so se ob mojem obisku že drugo soboto zapored zbrale, da posodobijo knjižico receptov. Prav ste prebrali – posodobijo, kajti že 1999 leta so se združile v poseben študijski krožek, poimenovan Da ne boš vočn od mize šov, ki mu je čez dve leti sledila izdaja prve brošure. Leta 2004 je bil drugi natis, leta 2009 tretji. Zdaj pri­pravljajo že četrto dopolnjeno izdajo.

Več kot knjižica receptov

Imam jo v rokah, listam jo in se pogovarjam z Brigito Rajšter, etnologinjo, ki strokovno bedi nad delom in ga soustvarja. Teren se ji je priljubil že med študijskimi leti, ko se je pod mentorstvom profesorja Janeza Bogataja odpravila v to njej sosed­njo vas, da razišče kulinariko. Mislila je, da bo pri tem ostalo, a se je zgodba leta pozneje nadaljevala ob podpori Koroškega pokrajinskega muzeja. Ne govorimo le o kulinariki v najožjem pomenu besede; projekt se je razširil na zbirko predmetov in prenovo impozantnega župnišča, zgrajenega med 17. in 18. stoletjem, ki je med širokimi zidovi skrivalo veliko kuhinjo z visokim odprtim ognjiščem in mogočno dimniško odprtino. Prostor je s svojo zbirko seveda pomemben postanek vseh, ki se potepajo po vasi, trenutno pa se je gospa Brigita, odgovorna kustosinja, odločila za osvežitev in nekatere predmete poslala v restavratorsko delavnico. »Ob izidu posodobljene Libeliške kuharice bomo odprli še prenovljeno zbirko, ki bo tako na novo zaživela,« se veseli etnologinja.



Ko turisti obiščejo župnijsko kuhinjo, jim kaj hitro v roke pride tudi Libeliška kuharica in jim je tako všeč, da bi bil na vrsti že četrti ponatis. Pa so se tudi na pobudo vrhunskega slovenskega fotografa Toma Jeseničnika, ki je sodeloval že pri prvi izdaji, vseeno odločili, da si vsebina po 20 letih zasluži nekaj dodelave in novih oblačil. »Padla je ideja, da fotografski akciji priključimo še izkustvene delavnice, saj je med Korošci izjemno zanimanje za znanje o pripravi teh značilnih jedi,« pove sogovornica, ki je nad velikim navdušenjem prijetno presenečena. Prijav je bilo namreč toliko, da so jih morali omejiti in prednost dati Libeličanom.

Med koroškimi gospodinjami in jedmi

V majhno kuhinjo, zapolnjeno do zadnjega kotička, se stlačim še jaz. Sama ušesa in oči so me ob opazovanju, kako spretne so te gospe, za katerimi je vrsta let kuharskih veščin, s katerimi razveseljujejo in hranijo domače. Opazujem gospo Ančko Novak, najstarejšo med vsemi in odgovorno za kuharske nasvete v knjižici, a je premalo prostora, da bi se prerinila do nje. Pridružim se kar Jožici Pšeničnik, sicer izučeni kuharici, s katero se lotimo mažerlija. Jed, ki se pripravi iz drobovine, pljuč in srca, vključuje še praženo čebulo, v smetani stepena jajca, na kocke narezan kruh, začimbe (še posebno majaron), riž ali ajdovo kašo. Tukaj se začnejo kresati mnenja, vsaka ima svojo izkušnjo, edini moški udeleženec Šnablov Joži, kakor mu pravijo, pa ugotovi, da bo treba zmes še začiniti. Mažerli ima zanimivo zgodbo, kakor lahko v knjižici preberemo iz zapisov Brigite Rajšter: za to jed je značilno, da je prihajala na svatovsko obložene mize na porokah pred drugo svetovno vojno. Postregli so jo opolnoči, potem ko so po protokolu snemali nevestin venček in plesali zanj. Zdaj je ta običaj zamenjala poročna torta.



Na drugi strani pulta se že mesi edav povitnjek, nudeln ali nekakšni ajdovi štruklji, ki tako navduši, da prilagamo recept. Stara jed, sila preprosta in okusna, se od drugih nudelnov razlikuje po načinu, kako testo namažejo z nadevom, nato pa z noževo konico na sredini zarežejo križ. Testo rahlo potegnejo narazen in zvijajo od sredine navzven. Priporočamo, da vključite ta pristop v kuharijo in med družinskim oblikovanjem neprekinjenega kroga (kot na fotografiji) krepite družinske vezi. Še namig: zakaj ne bi tako poskusili oblikovati tudi jabolčnega zavitka, se strinjamo z navzočimi. Sicer pa povitnjek spada med močnate jedi, ki so bile na mizah Libeličanov najpogostejše in za katere je značilna zabela iz ocvirkov; grumpe jim tukaj pravijo, Jožica pa mi namigne, da si jih danes doma radi pripravijo tudi z drobtinicami in sladkorjem.



Tako lahkotno in gladko je ta dan vse potekalo, da smo ob enih že sedeli za dolgo mizo in koštali (koštati sicer v tem delu Slovenije pomeni pokusiti). Koruzni pokerli: oh, kako je ta pečena polenta z mlekom in sladko smetano izvrstna. Narežemo jo na kose in jemo namesto kruha, Ančka pa priporoča, da si pokerli kot včasih privoščimo ob repičevi ali korejevi župi (tudi to smo snedli) ali presnem zelu in si kocke po možnosti namažemo z marmelado.



Skupni imenovalec vseh jedi: preprostost. Včasih se je živelo v zares skromnih razmerah: gospodinje so morale uporabiti, kar je bilo pri roki. Vojna je terjala svoje, dogajale so se nesreče in mnoge žene so ostale brez mož, morale so se znajti in preživeti veččlanske družine. V vsej preprostosti pa je nastala bogata pestrost jedi, vrednih svoje knjige. Izbrali smo še dva recepta. Bobe, zares odlične, če se malce sodobno izrazimo, mini krofke, namočene v zavreto vodo z medom in žganjem, ki so jih pripravljali ob spravilu stelje. Nismo mogli mimo trente, nekakšnih pogač, ob katerih pomislimo na mini pice, ki so jih včasih gospodinje pripravile ob peki kruha, da so potešile prvo lakoto otrok.

Preverite recepte libeliške košte:

- Edav povitnjek
- Trenta na tri načine
- Bobi

Fotografije: Tomo Jeseničnik za Koroški pokrajinski muzej