Za silvestrovanje: 4 slovenske penine z drugačnimi zgodbami

Če ste na poti iz trgovine s svojo steklenico srebrne radgonske penine – to Slovenci »v povprečju« najraje kupimo – na zdravje in uživajte! Tole pa so penine, ki jih pozna malokdo, nas pa so navdušile s svojimi zgodbami. Za mnoge je namreč zgodba vsaj pol vina, za nas pogosto še več ...

Preberite še: O napakah in zmotah pri postrežbi mehurčkov z Miro Šemić

Istenič: Cuvee natura

Za zdaj je samo osem tisoč steklenic, tisoč jih je namenjenih za prodajo takoj, druge bodo še zorele. Isteničevi z Bizeljskega imajo široko, raznovrstno in dostopno ponudbo penin, repertoar, ki so ga ustvarili v desetletjih dela. Spomnimo: Janez Istenič je legenda slovenskega peničarstva in prvi slovenski zasebnik, ki je delal za tiste čase buržoazno vino, in to po klasični metodi. Tudi najnovejša etiketa, Cuvee natura, je njegov otrok: prva polnitev, pri kateri ne dodajajo žvepla.

V čem je kavelj? V razmeroma razširjenem prepričanju, da je žveplo tisto, ki pivcem povzroča glavobol in mačka. To zadnje čase kar dobro unovčijo vinarji, ki so se posvetili t. i. naravnim vinom. Kaj je resnica, pravzaprav še ni potrjeno s tako veliko gotovostjo, da bi lahko zapisali kot aksiom, kajti obstaja še druga razlaga, da glavobol povzročajo snovi, ki jih imenujemo biogenični amini, lastni skoraj večini fermentirane hrane – in da žveplanje v pravem trenutku in v razmeroma majhni količini pravzaprav zavira njihovo tvorbo. Nesporno pa je, da je manjši del ljudi resnično alergičen prav na žveplov dioksid, ki se vinu dodaja kot zaščita, denimo pred procesi oksidacije. Nesporno je tudi, da je vse več ljudi, ki so žveplo v svoj mentalni zemljevid dodali kot pomembno merilo pri nakupu vina.

Janez Istenič je naletel na strokovni članek o tehnologiji, imenovani jetting. V bistvu je ideja preprosta: preden penino začepijo, je za kratek čas v vratu steklenice v stiku z zrakom. Tega se je treba znebiti in to naredijo tako, da – preden steklenico zamašijo – v vrat vsake izstrelijo kapljico vina. Ta povzroči značilni odziv penine, mehurčke, ven privre ogljikov dioksid in iz vratu izrine zrak. Potem steklenico samo še zamašijo. Tehniko bodo, pravijo Isteničevi, odslej uporabljali pri vseh svojih vinih in zmanjšali žveplanje.

Ali to pomeni, da so taka vina povsem brez žvepla? Ne, kajti po naravi je prisotno na kožici grozdja in ga spremlja in se ga drži vseskozi na poti v steklenico – ampak ga je ponavadi tako malo, da ga niti ni treba označevati na etiketi.

Priporočamo: Novoletna torta s penino, ki jo lahko naredimo v zadnjem hipu

Frelih: Echo

Brez dodajanja žvepla gre na police še eno vino z mehurčki, Echo iz kleti Frelih – ampak še nekaj bolj posebnega je tu! Klet Frelih je doma v Šentrupertu na Dolenjskem in večina njihovih trt pripada sorti žametna črnina. Vinski poznavalci se bodo ob tem podatku spomnili, da so bili največji del svoje več kot sto let dolge kletarske zgodovine znani po cvičku, pred nekako tridesetimi leti so se usmerili še v penine. Zdaj se prav tu prebijajo v prve vrste. Pa ne samo to: z dvema ženskama, dvema Veronikama na čelu. Vinark je pri nas tako malo! Mlajša Veronika se je ne tako dolgo nazaj vrnila z mednarodnega študija enologije v Bordeauxu – in z ustrezno širokimi pogledi.

Vino, zaradi katerega smo se ustavili v tej kleti, se imenuje Echo, prve polnitve sežejo v leto 2016, zamisel pa pripada enologu Urošu Bolčini, s katerim so se povezali, potem ko je Peter Frelih, ki je vse to vodil, umrl in sploh niso vedeli, ali naj se z vinarstvom še ukvarjajo.

Najmlajša hči je bila še na fakulteti, a jo je vino veselilo. Za kaj gre pri konceptu Echa: je zvrst, mešanica več sort – do tu še nič nenavadnega, če ne bi grozdje prihajalo iz treh različnih vinorodnih dežel: z vipavskega konca dobivajo pinelo, s kozjanskega (Podravje) modri pinot, dodajo še domačo žametovko, vse v približno enakem razmerju. Echo polnijo tako v mirni rdeči in beli različici kot mehurčkasti.

Je kdo opazil, da se ves čas izogibamo izrazu penina: Echo ne more biti penina, ker je to izraz za vino s točno določenimi značilnostmi, s kakovostnim predpogojem ZGP, zaščitenega geografskega porekla. Ker gre tukaj za mešanico treh geografskih provenienc, pač temu po veljavnih pravilih ni mogoče reči penina – kar pa bo za velik del ljudi dokaj nepomembna dilema, kajti pri nas je še kar razširjeno, da vsemu, kar vsebuje mehurčke, rečemo šampanjček. »Hoteli smo poudariti sodelovanje med vinorodnimi deželami, povzdigniti sorte, ki so manj poznane in razširjene, predvsem pa doseči, da bo tudi tako vino, ki je namizno, na enaki vrhunski ravni,« pravi Veronika ml.

Radgonske gorice: Untouched by Light

No, to pa je penina, ki dokazuje, kako pomembna je zgodba. Lani, v začetku oktobra, je prvič ugledala luč sveta Untouched by Light. Pri tej posebnici iz znamenite kleti je treba te besede jemati dobesedno. Gre namreč za vino, ki svojo identiteto plete okrog sicer malo znanega podatka, da izpostavljenost vina dnevni svetlobi ali umetni osvetlitvi privede do rahlo spremenjene arome (goût de lumière). Celoten proces vinifikacije so zato v Radgonskih goricah izvedli v temi: celo grozdje so trgali z očali za nočno gledanje, pa rotirali steklenice in pakirali, seveda v temno embalažo, vključno s steklenico.

Gre sicer za penino, narejeno zgolj iz njihovega najboljšega grozdja sorte chardonnay, po klasični metodi in maloserijsko – sploh poudarjeno maloserijsko, če je na drugi strani iste kleti produkcija takega ranga, kot je srebrna radgonska penina, ki je najbolj razširjena med Slovenci, cenovno dostopnejša, ker je narejena po tankovski ali metodi charmat in je na leto napolnijo približno milijon steklenic. Tradicija Radgonskih goric sicer sega skoraj 170 let nazaj, vse do časa nadvojvode Janeza Habsburško-Lotarinškega, ki je razširil vinogradništvo na območju Radgone, pa pozneje do časov, ko so bile kleti v lastništvu švicarsko-francoske družine Bouvier.

Penina, ki je nastala v popolni temi, je edina taka na svetu – mar ni to le druga beseda za možnost opozarjanja nase v svetu, ki je posejan s slovečo konkurenco? Untouched by Light je v tem letu potovala po različnih festivalih, predvsem marketinških, dobivala nagrade in pripovedovala, da je v Gornji Radgoni klet, kjer so sposobni razmišljanja zunaj okvirov. Ravno nekje v času prve obletnice so dobili celo zlato nacionalno priznanje za inovativnost. Prvi letnik, 2016 v 2000 steklenicah, so že prodali, zdaj je na voljo drugi, 2017.

Markežič: Valente

Viktor Markežič se je ves čas našega kratkega pogovora bal, da bo v tem zapisu izpadlo, kot da je on nekakšna konkurenca Radgonskim goricam. Sploh ne: to je majhen avtor penin, okrog 40 hektolitrov vina na leto ima, na prste ene roke lahko preštejemo restavracije, kjer je mogoče pokusiti njegove mehurčke – ampak med njimi je recimo Atelje, edina ljubljanska michelinka. Valente je zelo suha penina, pridelana po klasični metodi iz grozdja, ki je zraslo v zaledju slovenske Istre, in sicer v vinogradih, ki ležijo na približno 460 metrih nadmorske višine. Osnovna sorta je chardonnay, porabijo pa še nekaj malvazije in modrega pinota.

S peninami se je Markežič začel ukvarjati že v drugi polovici osemdesetih let, ima pa še spomin na čase vinogradov, ki so jih sadili dedi in ki so bili samo tam, kjer zemlje ni bilo škoda za njivo, pravi. Vino pač ni bilo primarna dejavnost, čeprav so ga imeli za lastno porabo vedno. Tudi ko je Viktor Markežič začel svojo proizvodnjo – ljubiteljsko in eksperimentalno, pravi, učil se je iz literature in na več izletih v Šampanjo –, ni bilo nikoli mišljeno, da bo za prodajo, ampak za lastno veselje in prijatelje. Šele pred kratkim so se opogumili in Valente ponudili tudi restavracijam. Na leto, pravi, napolnijo kakih 4600 steklenic, in tu spet razmišlja, da si ne kaže narediti kake reklame, ki je potem ne bi mogel »postreči«: njegov cilj je obvladljivih 10 tisoč steklenic na leto.

»Jaz živim na vasi, in kar počnem, je, da izkoristim teren, ki je okrog mene, da je bolj prijeten za življenje,« pravi ta upokojeni gospodarstvenik z Obale, ki ima poleg peničarstva še več »guštov«: med drugim goji vrtnice, in kot smo pred leti zapisali v portretu v Delu, je tudi »padalec, potapljač, strasten jadralni letalec z licenco za akrobatsko letenje«.

Pred desetletji je bila penina nekaj, s čimer se je trkalo le ob največjih slavjih. V zadnjem času se je to precej spremenilo, penina je s trona sestopila med ljudi. Ampak na dober način: med vsemi vini najbolj izraža radost do življenja, ki jo ljudje čutijo ob njenih mehurčkih. Mogoče je prav to povezovalna nit četverice, ki je danes tu omenjena, izmed mnogih: veselje do ustvarjanja in življenja, do dela in užitka, do traktorja in lepote.

Preberite tudi: Rdeče in belo kuhano vino

Naslovna fotografija: shironosov/Getty Images