Rastline, ki jih nabiramo marca: Na teh predelih boste že našli čemaž

Deveterolistna konopnica: znajde se kot Slovenec

Njeni cvetovi se sklanjajo k tlom, po čemer je dobila angleško ime, mi smo jo poimenovali po številu listov. To je deveterolistna konopnica, Cardamine enneaphyllos. Rastline iz gozdne podrasti so neznansko iznajdljive. Kako ne bi bile, saj morajo živeti z mogočnimi bukvami nad seboj in skrivnostnimi glivami pod seboj. Skupaj so ustvarile sistem, v katerem vsak vsaj za trenutek dobi svoje mesto. Konopnica je sredi gozda znanilka pomladi. Ves svoj razvoj opravi, še preden olistajo bukve. Pozneje bo v podrast prodrlo le še okoli tri odstotke svetlobe, kar je za običajne rastline premalo. Temu se večina izogne na dva načina – ali zacvetijo zelo zgodaj ali pa se s posebnimi prilagoditvami privadijo življenju v večni senci. V Sloveniji je raznolikost obojih rastlin posebno velika. Lahko bi rekla, da se v podrasti izraža veličina naše flore. Če ste se kdaj sprehodili skozi gozd v severnih deželah, potem veste, da je število vrst v podrasti tam veliko bolj siromašno. Celo malček dolgočasno. A ne pri nas, naše rastline so iznajdljive, kar je tudi lastnost ljudi, ki tukaj živimo.

Konopnica je rastlina iz družine križnic, zato jo lahko prepoznamo tudi po okusu. Rahlo pekoča je, poleg tega ima samosvojo aromo. Lahko je tudi grenka, odvisno od lege, starosti ... Meni so najboljši cvetovi, ki jih velikokrat nabiram skupaj s čemažem, saj imata v našem gozdu skupno rastišče, ni pa vedno tako. Dodam jih solati, da pa bi si naredila samostojno solato iz konopnice, mi je po okusu že premočna. Navadno konopnice ne kuham, saj so njeni pekoči glukozinolati toplotno občutljivi in bi pri kuhanju izgubila prvinski okus. Uporabni so tudi mladi listi in plodovi.

Ko boste naslednjič hodili po gozdu, si poglejte te lepotice iz gozdne podrasti in se ne nehajte čuditi njihovi iznajdljivosti.

Čemaž: vsako leto, kot bi bilo prvič

Ponavadi mi ljudje niso verjeli, ko sem jim rekla, da se po prvi čemaž odpravim že januarja. Letos s tem nisem imela težav, saj so ga takrat našli tudi drugi. Tako zgoden je le na najbolj prisojnih bregovih rek, kjer je tudi mikroklima toplejša kot drugje in so čebulice le kakšen centimeter zakopane v zemljo ali pa jih pol celo kuka iz brega.

A tudi marec je še zgoden za čemaž (Allium ursinum). Nekateri sicer priporočajo, da ga nabiramo zgodaj, ker da takrat podlesek in šmarnica še ne pogledata iz zemlje. Vendar je nasvet slab, saj je navadno tudi podlesek zunaj že v marcu. Za varno nabiranje čemaža je najbolj pomembno, da ga dobro poznamo, pa tudi, da ga vedno nabiramo list po list, da vmes ne poberemo še česa neopaznega in morebiti strupenega. Da boste enkrat za vselej brez skrbi, pa pojdite na teren s strokovnjakom.

Ko v marcu postopno začnem nabirati čemaž, ga najprej poskušam pripraviti v presnih receptih. Ker je tak najbolj hrustljav in zanj tudi brez raziskav veš, da je hranilen. Sesekljanega dodam na zeleno solato ali k fižolu skupaj z dobrim bučnim oljem. Tudi po plasteh zložen v sendvič je priročen. Šele nato se lotim kuhanih jedi, pit, musov in krem. Čemaž vsako leto tudi spravim za potem. Fermentiram ga ali naredim pesto. Steklene kozarčke pesta za dlje časa shranim kar v skrinji.

Včasih se moram prav zadržati, da z njim ne pretiravam. Je kdaj lahko čemaža preveč? Ker izsledkov o čezmerni uporabi ni, se držimo enakih pravil kot pri česnu. Z njim morajo biti previdni tisti z občut­ljivim želodcem, posamezniki z nizkim krvnim tlakom, prav tako je mogoče, da vpliva na delovanje nekaterih zdravil.

Ker je v zadnjih letih nabiranje gozd­nih pridelkov vse bolj priljubljeno, je še toliko bolj pomembno, da se držimo nabiralniškega bontona. Naberemo le manjši del tega, kar je na voljo v naravi, ne pretiravamo s količino in za seboj ne pustimo potlačenega razdejanja!

Regrat: kaj pa lepo obnašanje?

Čeprav je regrat (Taraxacum agg.) tako vsakdanja rastlina, o njem še zdaleč ne vemo toliko, kot mislimo. Ne vemo na primer, kdaj se je razširil v naše kraje, koliko vrst se pojavlja, koliko učinkovin vsebujejo, zakaj so ga šele tako pozno spoznali v tradicionalni medicini ... Namerno tudi nisem zapisala njegovega celotnega imena, saj v Sloveniji regrat ostaja neraziskana rastlina, za katero ne vemo, koliko vrst raste pri nas. Nekatere so si med seboj tako podobne, da jih ne more ločiti niti izkušen botanik. Za kulinarično in zeliščarsko rabo pa je vseeno, kateri regrat naberemo. Prav vsak je užiten in uporaben v kuhinji.

Njegov okus pozna vsak Slovenec. Ker spada med radičevke, je malce grenak, a v dobri jedi deluje kar malce sladko. Posebno kadar ga pripravimo s čim toplim. Sama ga največkrat nabiram skupaj z drugimi travniškimi rastlinami, na primer z otavčičem, travniško penušo in trpotcem. Tudi pozneje, ko je že večji in vsebuje vse več grenčin, je dober za uporabo. Sama pravim, da ima regrat grenčine, ki jih znamo ukrotiti. Takrat ga pripravljamo blanširanega ali pocvrtega v ponvi skupaj z drugim zelenjem kot prilogo.

V teh dneh je zanimivo opazovati njegovo barvo. V višjeležečih predelih je bolj temen kot tam, kjer ni več jutranjih zmrzali. Znano je, da imajo rastline v višjeležečih predelih pogosto več sekundarnih metabolitov in zdravilnih učinkovin ter so zato za nas še bolj zdravilne. Ne ustrašimo se torej temnega regrata.

Pa še nekaj: regrat je še eden tistih, ki jih množično nabiramo po vsej Sloveniji, zato se moramo še toliko bolj držati pravil lepega obnašanja v naravi.

Velika preslica: poganjki kot šparglji

Letos imam cilj zbrati vseh devet različnih vrst preslic, ki rastejo v Sloveniji, na enem mestu. Mogoče mi to uspe v okviru Festivala nabiralništva. Najbolj znana je njivska preslica, ki velja za užitno. Njen antipol je močvirska preslica, ki velja za strupeno. A sama jih ne delim na užitne in strupene, ampak jih zgolj razvrstim na premici po tem, kolikšna je koncentracija za človeka nevarnih snovi v njih. Ja, tudi užitna njivska preslica vsebuje škodljive snovi in je v čezmernih količinah škodljiva.

Pomlad pa se ne začne z njivsko, ampak najprej opazimo veliko preslico (Equisetum telmateia), ki je res največja med vsemi. Nabiramo njene plodne, t. i. fertilne poganjke, ki so rjavo-zeleno-rumeno obarvani. Uporabljamo jih po receptih za šparglje. Če jih ocvremo v jajcu, so tudi po okusu zelo podobni špargljem.

Surovi ali toplotno obdelani so plodni poganjki velike preslice pogojno užitni. Toliko užitni, da jih uporabljamo le občasno. Lahko jih tudi vložimo v kis. Ker je okus preslice tako nežen, ga ob ingverju, česnu ali popru ne bomo več občutili, saj ga bo prekril okus dodatkov. Tako vložene poganjke lahko uporabljamo namesto kislih kumaric k narezkom in solatam.

Navadni pasji zob: užiten in strupen hkrati

Na koncu pa vam pišem še o eni rastlini, ki je, kar zadeva užitnost in strupenost, uvrščena včasih sem, včasih tja. Navad­ni pasji zob, Erythronium dens-canis, je gozdna rastlina, ki ima značilne marmorirane liste in cveti s cvetom, ob katerem mnogi najprej pomislijo na ciklamo. Mene bolj spominjajo na pomanjšano lilijo, na primer znamenito kranjsko lilijo, saj se njeni cvetni listi prav tako v krogu zavihajo navzven. Pasji zob je rastlin iz družine lilijevk, ki so v večini strupene rastline, nekatere predstavnice pa v manjših količinah uporabljamo tudi za kulinariko. Pri pasjem zobu je sprejemljivo uživati liste in čebulice. Listi so nežnega okusa, a z njihovo količino nikoli ne pretiravamo. Znano je, da pri nekaterih povzročajo slabost, medtem ko smrtni primeri niso znani.

Za prehrano so zanimive tudi čebulice, ki ponekod veljajo za pravo specialiteto. Vemo, da so različne vrste pasjega zoba, ki rastejo po svetu, uporabljali staroselci na vseh celinah. Zanimiv je tudi tistim, ki potrebujejo znanje iz preživetja v naravi. Korenina je posebne oblike. Ker je nekatere spominjala na pasji zob, je rastlina po tem dobila ime. Če vas bo zamikala ta gozdna specialiteta, vedite, da lahko čebulice pojeste surove ali jih kuhate, liste pa je bolje vsaj malo pokuhati. Vsekakor s to rastlino nikoli ne pretiravajte, saj njena uporaba ni dovolj poznana. Lahko pa si v veselje kupite okrasne različice pasjega zoba. Nekatere so res čudovitih barv listov in cvetov.

Preberite še: Jabolka v testu: njihova priprava je otročje lahka, videz pa atraktiven

Fotografija: Denysiuk/SHuttertsock