Savinjska dolina: Kam iti in kaj jesti

River food bi lahko prevedli kot hrano, ki nam jo daje reka. A kakor pojasni direktor Galerije okusov Gašper Puhan, ime ni mišljeno le v ozkem pomenu, »da gostje okusijo tisto, kar nam daje reka. Je tudi življenje, ki ga Savinja ponuja: od vseh naplavnih površin, kjer so danes pašniki, pa do mlina in postrvi, ki se na koncu znajde na našem krožniku.« River food, ki se razvija že dobro leto, je kulinarično popotovanje ob Savinji od njenega izvira pa vse do njenega »priključka« v urbano okolje. Gre za poldnevno ali celodnevno doživetje – »pot naših dobaviteljev«, dodaja Puhan.

Zahtevna lokalna turistka

Namen te zgodbe sta razvoj in promocija ključnih turističnih točk, ki temeljijo na načelih trajnostnega razvoja. »Hmelj je lokalna zgodba, ki nas pozicionira in je tisto, česar drugod turisti ne dobijo,« pravi Puhan. Poleg tega, da je popotovanje naravnano izobraževalno, je tudi interaktivno, saj obiskovalec ne le da se seznani z izvorom in načinom pridelave lokalne hrane in spozna domačine, ki to hrano z ljubeznijo in znanjem pridelujejo in predelujejo, temveč kulinariko tudi soustvarja. Na zadnji postojanki: v prijetnem ambientu baročnega parka Novo Celje si v Galeriji okusov popotnik ustvari večhodni meni visoke kulinarike – pod oblikovanje krožnika se podpiše sam. V vsakem hodu je delček Savinjske doline, hrana, ki se znajde pred njim, pa dobi povsem drugačno razsežnost, ko prej spozna okolje in ljudi, ki so jo pridelali.



Pa sem se tudi sama kot domača, skoraj lokalna turistka – dolina mi je poznana že od otroštva – skupaj s Puhanom podala na izlet. Ker vreme ni bilo vabljivo, sva šla na krajšo, poldnevno turo. Topel in profesionalen sprejem je že od začetka nakazoval, da v River food, ki je, kakor je dejal gostitelj, postal njihova filozofija, res verjamejo, v središče pa postavljajo gosta. V objemu baročnega dvorca, ki ga je po vzoru dunajskega Schönbrunna sredi 18. stoletja dal pozidati grof Anton Gaisruck, se vsak počuti kot plemič.

Od mlina, prek kmetije in pivovarne do baročnega dvorca

Prva pot naju je po lokalni cesti vodila do Sorževega mlina v Novi Cerkvi. Kmetijo je leta 1865 kupil praded Otona Samca, ki je že četrti rod družine in kljub svojim sedmim desetletjem življenja vse dela sam, »za kampanjska dela pa dobim pomoč«, razlaga prijazni gospod, povsem predan svojemu delu, po duši kmet in ljubitelj narave. Ekološko kmetuje že 32. leto, na poljih pa izmenično prideluje piro, stare sorte pšenice ter bele in rumene koruze, spomladanski ječmen, vsako leto tudi ajdo. Sicer že vajen obiskov si želi, da ljudje po ogledu mlina na hrano gledajo drugače. »Da pred odhodom v velike nakupovalne centre pomislijo, ali lahko kje drugje dobijo to živilo, sicer malce dražje, a kakovostnejše. Da se vprašajo, zakaj so osnovna živila tako poceni: od kod pridejo in kakšen je ogljični odtis tega kilograma moke,« doda mlinar, ki se trudi prilagajati željam in potrebam sodobnega časa.



Vijugasta pot naju pelje naprej proti Šempetru do kmetije Flis, katere lastnik je živinorejec Damijan Četina. Kmetija se je do osamosvojitve ukvarjala s hmeljarstvom, zdaj pa so, tudi zaradi padca cen mleka med krizo, usmerjeni v predelavo mleka – predelajo ga že skoraj polovico, njihove izdelke lahko najdete v njihovi trgovinici in tudi na policah drugih trgovin. Imajo 170 glav živine, od teh je 85 krav molznic, ki pa se same pomolzejo. »Že enajst let molzemo z robotom, kar pomeni, da se gre krava pomolst, ko sama želi,« pojasni Četina. Četudi že sami več let omogočajo vodene oglede, so veseli dodatne promocije lokalne hrane v projektu River food. Cilj je povečati kakovost mleka in izdelkov, ki jih lahko obiskovalci pokusijo in se o njihovem polnem okusu prepričajo že ob obisku kmetije.
Le dobrih sto metrov stran je kmetija Rojnik, še ena zgodba, vpeta v barvo zelenega zlata, kjer se s hmeljarstvom ukvarjajo že približno 150 let. »Dobrodošli v pivovarni Green Gold Brewing, kjer pivo varimo od leta 2016,« pozdravi Marta Rojnik, mati Luke, mladega lastnika pivovarne, ki je pivovarsko zgodbo začel v garaži, a je povpraševanje kmalu preseglo ponudbo, zato so se začeli širiti. Njihova zgodba je lokalna: s polja v kozarec oziroma pločevinke, ki izstopajo z barvitimi karikaturami. Takoj se začuti predanost, ljubezen do hmelja in piva, lokalnega okolja, predvsem pa to, da v svojo zgodbo sami močno verjamejo. Kraft pivo si Luka si želi prinesti v vsak dom.

Vrhunec: gost je chef

Od Šempetra pot zavije proti Novemu Celju. Sklepni del doživetja je v Galeriji okusov, kjer se v sproščenem in dovršenem ambientu ob zvoku džeza prepustiš razvajanju brbončic z okusi Savinjske doline – hrano, pripravljeno iz lokalnih sestavin. Ko chefa razlagata o jedeh, se vračaš na pravkar »prehojeno« pot in hrana na krožniku dobi povsem drug pomen – zgodbo, kar je tudi eden od ciljev River fooda.



In kakšno vlogo ima obiskovalec kot »chef kuhinje«? Da si denimo sam natrga zelišča za govejo juho, ročno stepe smetano, pozabava pa se ob oblikovanju krož­nika, na katerem je bila pri meni postrv, ujeta le nekaj metrov stran od restavracije. Ob vsakem hodu okušaš piva pivovarne, v kateri si že bil, in štajerska vina … Kljub profesionalnemu pristopu mladega osebja se čuti sproščenost, za katero pa se skriva veliko znanja in premišljenosti.



»Vedno se vprašam, kako se bomo razlikovali od drugih – kako turiste prepričati, da pridejo v Žalec,« dodaja Puhan, ki ima sicer velike načrte za oživitev parka, tudi z gradnjo hotela, zato se mu zdi pomembno razvijati ideje, kakršen je River food, ki bodo Štajersko bolje umestile na turistični zemljevid Slovenije in Evrope.

Preverite še:

- Kam na žlikrofe?

- Kotički v Radovljici, ki so nas navdušili

- Ideja za izlet: Villa Fabiani v Kobdilju

- Pet naj okusov Dolenjske

Fotografije: Beti Burger, Mavric Pivk, Rok Deželak